Z ledeno roko miočisti možgane, da se svetijo kot nož.Prereže me z ostro nevednostjo. Svet moje besedepostane prozoren in analogen.

Človek piše, kot da bi bral, kar je bilo napisano včeraj.

Človek gleda čez rob,do sprememb pride najprej v glavi,potem na cesti.Ni bistveno, na kakšen način se kaj reče,ampak tisto, kar je zamolčano.Česar ni mogoče uničiti s slabo izrečeno mislijo.

Umetnost je ravnotežje brez simetrije.

Možgani so vrh pogorja, so iz doline potegnjena rjuha,ki se dotika tvojega telesa.

Človek se s svojo bolečino potopi in ozdravi.Ampak bolečina drugega je neizprosna.Zavezuje. Kljuje.Odgovornost in nemoč sta priklenjeni druga nadrugo kot dva zapornika na begu. Osamita.

Duh hiše se je prižel k meni pod odejo z ledenimi prsti,ki so pogasili moje erotične slike in metafizične bolhe uma.Medtem ko se je moja odtekajoča toplota borila z njegovoledeno sapo, sem si rekel, da je umna nevednost razmeromadober izraz za zlato iskrenje, ki se pretaka po umobolnicimojega duha.